NOVOROJENČEK IN NJEGOVI ČUTI

Končno je napočil veliki trenutek - novorojenček je doma.

Kaj zdaj? Med dojenjem, spanjem, previjanjem, spanje, dojenjem, še pranje gore umazanih otroških oblačil, zabavanje obiskov, prehranjevanje in še služba (no, ja, malo posebna situacija). Kdo je to bitje, ki sem ga rodila in kako se lahko z njim povežem in pogovorim?
 
Starši se potem, ko otrok je, spi in ne joče začnejo spraševati: "Kaj potrebuje naš veliki zaklad? Kako se lahko igram z njim? Ali me sploh kaj razume?"

Maria Montessori nas uči: "Učenje se začne z uro rojstva."

Ampak kaj sploh vemo o novorojenčku in njegovem dojemanju sveta?

Otrok sprejema stimulacije iz okolja že kot fetus v maminem trebuhu. Od sedmega meseca ima razvite že vse čute. Nekatere malo bolj, drugi malo manj. Ko pride otrok na svet že lahko vidi, sliši, občuti, okusi in voha. Vsi njegovi čuti pa niso razviti enako. Ne glede na to je rojstvo trenutek, ko začne otrok spoznavati svet in vse okoli njega. 

Ljudje pri svojem raziskovanja sveta izmed vseh čutov najbolj uporabljamo vid. Prav vid pa je pri novorojenčkih najmanj razvit. Novorojenčki imajo težave s fokusiranjem tega kar gledajo, njihova ostrina je omejena, prav tako periferni vid. Ne glede na to, da vidijo megleno zelo radi opazujejo svoje okolje. Vid se v času prvih treh mesecev po rojstvu otroka hitro razvija in dojenčkova sposobnost fokusiranja postane enaka sposobnosti odraslega; ostrina vida pa doseže raven odraslega med prvim in tretjim letom starosti. Novorojenčki so občutljivi za barve in raje gledajo barvne kot sive slike, vendar med različnimi barvami do drugega meseca starosti slabo razlikujejo. 

Novorojenčki raje gledajo vzorčaste kot "prazne" predmete in slike. Občutljivi so na kontrast in po prvem mesecu starosti vse raje opazujejo bolj kompleksne vzorce: raje gledajo sliko iz šahovnice z več kvadrati kot tisto z manj, krive črte raje kot ravne, povezane dele slike raje kot nepovezane.
Svojemu novorojenčku lahko pripravimo različne slike in mobile, ki stimulirajo otrokov vid. 

Novorojenčki dobro slišijo, najraje poslušajo človekov glas in zvok v frekvenci človekovega glasu, raje poskušajo kompleksne zvoke kot čiste zvoke. Novorojenčki razlikujejo:
- med vzorci zvoka,
- med nizi tonov, ki naraščajo in upadajo po višini,
- med besedami z dvemi ali tremi zlogi.
Raziskave so pokazale, da tri dni stari novorojenčki razlikujejo mamin glas od glasu tuje ženske.

Že v prvem mesecu se novorojenček obrača za izvorom zvoka:

Tip je pomemben v interakciji med dojenčkom in odraslim in je ob rojstvu dobro razvit. Novorojenčkova občutljivost na dotik, posebno na bolečino, se v prvih mesecih po rojstvu hitro razvija. Novorojenček se zlasti odziva na dotik okoli ust, dlani in spodnje strani stopal. Zato novorojenčke, ki med dojenjem zaspijo prebujamo prav z božanjem in dotikom na teh delih telesa. Koža je občutljiva tudi na drugih delih telesa in spodbuja dojenčkovo odzivanje na okolje.
Ko začne dojenčke prijemati predmete, tip postane pomemben čut, s katerim raziskuje okolje.

Čut za vonj ima pomembno vlogo pri novorojenčkovem prehranjevanju. Mame prepoznajo vonj svojega otroka nekaj ur po rojstvu, kar velja enako za novorojenčkovo prepoznavanje mame, če ga ta doji vsaj teden dni. Novorojenčki preferirajo vonj doječe matere v primerjavi z nedoječo in vonj po človeškem mleku v primerjavi z vonjem po mlečnem nadomestku. Razsikovalci so ugotovili, da novorojenčki ločijo vonje, ki jim pozvročajo stanje ugodja (vonj jagod, banane, vanilije) od vonjev, ki jim pozročajo stanje neugodja (vonj po gnilih jajcih in ribah).

Novorojenčki imajo razvito sposobnost razlikovanja med okusi, saj je le-ta prirojena. Raje imajo sladko kot tekočino brez okusa. Ostalih okusov pa navadno ne marajo. Slajša kot je tekočina, ki jo zaužijejo, močneje sesajo in več popijejo. Novorojenčki se pri okušanju obnašajo podobno kot odrasli. Ibrazne mišice sprostijo ko okušajo sladko, stisnejo v odziv na kislo in usta odpirajo ob okušanju grenkega.

DOBILI SMO DOJENČKA.....

Po skoraj osmih letih imamo v hiši spet dojenčka. Rebeka, moja hči, si ga ne neizmerno želela. Leta in leta. Zdaj je prišel. Tisti ta pravi, ki ga ni mogoče izklopiti, ko se nočeš več igrati.

Dobili smo bratca. Oskar nas je osrečil 1.12.2012 po dolgih devetih mesecih čakanja, ko sem prebrala vse knjige, ki sem jih davno že pozabila, založila ali so dobile noge v  naši razmetani vrteški knjižnici. Sama sebi sem bila že zelo v nadlogo, saj delati s trebuhom ni bilo tako enostavno kot se je sprva zdelo.

Porod jasno ni bil po planu, vsaj ne po tistem prvotnem, ampak dojenček je že vedel zakaj je bilo to treba.
Po dveh dnevih bolnišnične halje sva KONČNO (vsaj tako se je zdelo meni) prispela domov. "Doma je najlepše," pravijo. Če kdo vpraša mene bi takoj po porodu pobegnila domov in se izognila bolnišničnemu razvajanju. Doma bi bolj mirno in brez pritiskov preživela prve ure s svojim novorojenčkom, ampak glede na zaplete ob porodu sem pridno potrpela, v dobro otroka, in prijazno zavijala z očmi, da so naju v skladu s politiko recesije, po drugi noči vendar odpustili domov.

In tako se je začelo.....

Nove borbe, ki jih še nisem poznala. Ali pa tiste stare poti in znanja, ki sem jih že pozabila, kot so mi vneto prigovarjale bolniške sestre iz porodnišnice. Recimo, da sem jim pozabila omeniti dejstvo, da se v svojem poklicnem življenju vsak dan ukvarjam z otroci, starimi do 6 let, in da mi dojenčki niso ravno tuji.
Čustvena vpletenost do otroka in nabitost s hormoni naredita svoje. Dojenčki so seveda vsi različni in taka sta tudi naša. To dejstvo sem spoznala takoj in brez odlašanja. Dobre tetke, zdravnice in prijateljice, vse polne primernih in neprimernih nasvetov in rešitev:
"Vaš novorojenčke hujša, se ne redi dovolj."
"Ponudite mu stekleničko."
"Dojenček skozi joka. Kolike ima. To je fant. Ni rešitve. Potrpeti je treba 3 do 6 mesecev."

STOP! Sama bom poslušala svojega otroka. Sama se bom odločila kaj potrebuje in kako mu bom pomagala. Brez mam, tet, prijateljic in ostalih pametnih okoli sebe. Ampak na tej poti srečam tudi tiste druge bolj izgubljene mamice, ki se ne znajdejo v pravem trenutku, ki ne znajo poslušati sebe in razumeti govorice svojega otroka. Mogoče izgubljene od utrujenosti, poplave medijev ali prijaznih nasvetov. V bitki narediti najboljše za svojega otroka omagajo in obupujejo.

Zadnjih sedem let sem bolj ali manj preživela med in z predšolskimi otroci, saj sem se v iskanju najboljše alternative za izobraževanje svoje hčerke odločila temu posvetiti v celoti. Vse skupaj niti ni bila odločitev, ampak sem v iskanju optimalnega kadra spontano končala v tem. Tako danes vodim enega izmed ljubljanskih zasebnih vrtcev montessori in se vsak dan znova sprašujem kaj je tisto največ za naše otroke, hkrati pa nemo opazujem pogosto izgubljene in potrošniško naravnane starše. Pa ne mislim, da sama nisem potrošnica. Seveda sem, predvsem ob kaki svoji priljubljeni znamki in napisu "razprodaja".Ta zgodba izgubljenosti, ki se začne že pred rojstvom naših otrok se nikakor noče nehati, saj vedno znova prihajajo nova in nova vprašanja, ki nimajo odgovora ali rešitve.

Rebeka, ki je bila razlog za moj študij na področju predšolske vzgoje, izobraževanja, razvoja otrok,...., je žal vse prehitro "odrasla" in se odpravila sedeti v šolske klopi.

V tem času je v meni rasla ideja kako deliti vse informacije s starši, ki se nikoli ne pojavijo v našem vrtcu in na naših predavanjih. Kako pomagati mamicam še prej, ko še niti ne pomislijo na trenutek, ko se bodo ponovno vrnile v službo in se prvič srečale z vrtcem.

Moja želja je, da bi starši verjeli v svoje otroke, da bi čutili kaj je najboljše zanje, kaj jim spopročajo, da bi z njimi živeli in kreativno ustvarjali, da bi bili povezani. Da bi z njimi ustvarjali, se igrali in jim hkrati pustili primerno mero svobode (ki je otroci danes nimajo), ki je dandanes tako zelo zlorabljena. A o tem kdaj drugič.

Dnevnik je namenjen vsemu kar počnem z in med otroci, kar razmišljam, ustvarjam, pripravljam in živim. Moje misli ne odražajo nujno pristopa pedagogike montessori, ki jo je razvila in učila Maria Montessori, saj sem sama odprta za vse kar čutim in vidim kot primerno in optimalno za otrokov celostni razvoj.
Vselej pa sledim misli Marie Montessori: "Pomagaj mi, da naredim sam!"

Verjamem v otroke in njihove neizmerne sposobnosti, ki jih velikokrat ne znamo odkriti. In poslušati.