Dobili smo bratca. Oskar nas je osrečil 1.12.2012 po dolgih devetih mesecih čakanja, ko sem prebrala vse knjige, ki sem jih davno že pozabila, založila ali so dobile noge v naši razmetani vrteški knjižnici. Sama sebi sem bila že zelo v nadlogo, saj delati s trebuhom ni bilo tako enostavno kot se je sprva zdelo.
Porod jasno ni bil po planu, vsaj ne po tistem prvotnem, ampak dojenček je že vedel zakaj je bilo to treba.
Po dveh dnevih bolnišnične halje sva KONČNO (vsaj tako se je zdelo meni) prispela domov. "Doma je najlepše," pravijo. Če kdo vpraša mene bi takoj po porodu pobegnila domov in se izognila bolnišničnemu razvajanju. Doma bi bolj mirno in brez pritiskov preživela prve ure s svojim novorojenčkom, ampak glede na zaplete ob porodu sem pridno potrpela, v dobro otroka, in prijazno zavijala z očmi, da so naju v skladu s politiko recesije, po drugi noči vendar odpustili domov.
In tako se je začelo.....
Nove borbe, ki jih še nisem poznala. Ali pa tiste stare poti in znanja, ki sem jih že pozabila, kot so mi vneto prigovarjale bolniške sestre iz porodnišnice. Recimo, da sem jim pozabila omeniti dejstvo, da se v svojem poklicnem življenju vsak dan ukvarjam z otroci, starimi do 6 let, in da mi dojenčki niso ravno tuji.
Čustvena vpletenost do otroka in nabitost s hormoni naredita svoje. Dojenčki so seveda vsi različni in taka sta tudi naša. To dejstvo sem spoznala takoj in brez odlašanja. Dobre tetke, zdravnice in prijateljice, vse polne primernih in neprimernih nasvetov in rešitev:
"Vaš novorojenčke hujša, se ne redi dovolj."
"Ponudite mu stekleničko."
"Dojenček skozi joka. Kolike ima. To je fant. Ni rešitve. Potrpeti je treba 3 do 6 mesecev."
STOP! Sama bom poslušala svojega otroka. Sama se bom odločila kaj potrebuje in kako mu bom pomagala. Brez mam, tet, prijateljic in ostalih pametnih okoli sebe. Ampak na tej poti srečam tudi tiste druge bolj izgubljene mamice, ki se ne znajdejo v pravem trenutku, ki ne znajo poslušati sebe in razumeti govorice svojega otroka. Mogoče izgubljene od utrujenosti, poplave medijev ali prijaznih nasvetov. V bitki narediti najboljše za svojega otroka omagajo in obupujejo.
Zadnjih sedem let sem bolj ali manj preživela med in z predšolskimi otroci, saj sem se v iskanju najboljše alternative za izobraževanje svoje hčerke odločila temu posvetiti v celoti. Vse skupaj niti ni bila odločitev, ampak sem v iskanju optimalnega kadra spontano končala v tem. Tako danes vodim enega izmed ljubljanskih zasebnih vrtcev montessori in se vsak dan znova sprašujem kaj je tisto največ za naše otroke, hkrati pa nemo opazujem pogosto izgubljene in potrošniško naravnane starše. Pa ne mislim, da sama nisem potrošnica. Seveda sem, predvsem ob kaki svoji priljubljeni znamki in napisu "razprodaja".Ta zgodba izgubljenosti, ki se začne že pred rojstvom naših otrok se nikakor noče nehati, saj vedno znova prihajajo nova in nova vprašanja, ki nimajo odgovora ali rešitve.
Rebeka, ki je bila razlog za moj študij na področju predšolske vzgoje, izobraževanja, razvoja otrok,...., je žal vse prehitro "odrasla" in se odpravila sedeti v šolske klopi.
V tem času je v meni rasla ideja kako deliti vse informacije s starši, ki se nikoli ne pojavijo v našem vrtcu in na naših predavanjih. Kako pomagati mamicam še prej, ko še niti ne pomislijo na trenutek, ko se bodo ponovno vrnile v službo in se prvič srečale z vrtcem.
Moja želja je, da bi starši verjeli v svoje otroke, da bi čutili kaj je najboljše zanje, kaj jim spopročajo, da bi z njimi živeli in kreativno ustvarjali, da bi bili povezani. Da bi z njimi ustvarjali, se igrali in jim hkrati pustili primerno mero svobode (ki je otroci danes nimajo), ki je dandanes tako zelo zlorabljena. A o tem kdaj drugič.
Dnevnik je namenjen vsemu kar počnem z in med otroci, kar razmišljam, ustvarjam, pripravljam in živim. Moje misli ne odražajo nujno pristopa pedagogike montessori, ki jo je razvila in učila Maria Montessori, saj sem sama odprta za vse kar čutim in vidim kot primerno in optimalno za otrokov celostni razvoj.
Vselej pa sledim misli Marie Montessori: "Pomagaj mi, da naredim sam!"
Verjamem v otroke in njihove neizmerne sposobnosti, ki jih velikokrat ne znamo odkriti. In poslušati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar